Tina Teržan

No, pa je leto spet naokoli. Minilo mi je kot blisk. Ni še čas za letno inventuro, ta pride na vrsto 31.12. Lahko pa naredim inventuro po prvem decembrskem tednu.Iz leta v leto ugotavljam, da se novoletna evforija začne vedno bolj zgodaj. Počasi me začenja skrbeti, da bodo mesta in izložbe okrasili že avgusta – ko bom prišla z dopusta. Seveda pa to vpliva tudi na vzdušje doma in v službi. Moja sinova sta dedku Mrazu pisala že v novembru in težko bi rekla, da iz njunih pisem veje skromnost. A z združenimi močmi babice in tete Mete upam, da bodo pričakovanja izpolnjena. Moram se pohvaliti, da sem letos poskrbela za svoj duševni mir v zadnjih decembrskih dneh, saj imam že skoraj vsa darila (ki jih bodo prišli iskat palčki dedka Mraza), da jih bo lahko prinesel dedek Mraz tradicionalno na zadnji dan leta.

Prvi teden sem imela že tudi prvi dve novoletni srečanji – no, veliko več jih niti ne pričakujem. Torkovo popoldne sem preživela z nekdanjimi sodelavci oddelka za analize iz NLB, četrtkovo popolnde pa v družbi svojih sedanjih sodelavcev. Udeležba je bila v obeh primerih zelo dobra, hrana tudi. Zlasti v četrtek smo se mastili s pohanimi piškami v gostilni Pr’ Košir v Tacnu. Bilo je prijetno, a nekaj me pri vsem skupaj moti. V obeh primerih sem bila doma že pred osmo uro – zvečer, ne zjutraj, da ne bo pomote. In v obeh primerih sem odšla domov med prvimi. Resno sem zaskrbljena sama zase.

No ja, se bom vzela v roke in skušala popraviti slab vtis – prvič že v sredo, ko bomo v duhu novoletnega praznovanja štiri osnovnošolske sošolke obiskale Kreslinov koncet v Cankarjevem domu. In verjamem, da bo še kaka priložnost v decembru, da ovržem hipotezo, da pač prihajam v leta, ko sem mi ne da več. Nočem pristati na stereotip : »Ah – te leta!«, mi je bolj všeč v verziji: »Teleta!«