Tina Teržan

V teh dneh so vsi mediji poročali o zamenjavi vlad, najprej v Grčiji, sedaj tudi Italiji. Gre za dve članici Evropske unije, ki sta prezadolženi in od katerih Evropa zahteva, da se resno spopadeta z grozečim bankrotom države.

Ob tem sem se spomnila poziva predsednika Zares Gregorja Golobiča iz letošnjega aprila (pred pokojninskim referendumom), da tako sam kot tudi njegova koalicijska kolega – predsednika strank – zapustijo ministrske stolčke in se aktivno vključijo v delo Državnega zbora, hkrati pa bi to pripeljalo do temeljite rekonstrukcije vlade. A njegov predlog je – žal – naletel na gluha ušesa.

Seveda predčasne volitve niso čarobna paličica. Prihranile pa nam bodo leto dni nemočnega životarjenja vlade.

V teh dneh neusmiljenih predvolilnih bojev je priljubljeno bojno polje postala tudi reforma javnega sektorja. Neznanska lahkost predlogov, ki jih imajo paradni konji strank (o oslih ne bi), me skrbi. Ker sem že deset let in 15 dni javna uslužbenka (s krajšim stažem na funkcionarskem mestu), imam (tudi) o tem svoje mnenje. Javni sektor je sistem, sistem, ki ga je naša mlada država za svoje delovanje razvijala v svojih dvajsetih letih obstoja.
Ja, strinjam se, da gre za sistem, ki je premalo učinkovit, saj so postopki marsikje zbirokratizirani. Program odprave administrativnih ovir, ki je bil potrjen v mandatu odhajajoče vlade, je po zaključeni drugi fazi pokazal, da bi lahko z odpravo le-teh prihranili 300 mio EUR. A naslednja faza – sprememba predpisov – poteka prepočasi in s premalo zavzetosti. In osebno menim, da nobeden od javnomnenjsko priviligiranih nosilcev kandidatur nima čarobne palčke, s katero bi to uredil čez noč. To je naloga, ki jo morajo izpeljati stokovnjaki s posameznih resorjev, ki morajo imeti možnost, da pripravijo ustrezne predloge sprememb, brez vpliva aktualne politike. Verjamem, da je okvir za tako pripravo predpisov dan, saj je bila pred dvema letoma v državnem zboru sprejeta Resolucija o normativni dejavnosti (Uradni list RS, št. 95/2009), ki je postavila pred pripravljalce predpisov zahtevo, da v postopek obvezno vključijo zainteresirano javnost (zahteva po od 30 do 60 dni trajajoči javni razpravi) in da ob pripravi predpisa natančno presodijo o posledicah, ki jih predlog predpisa prinaša. Spoštovanje Resolucije je zadosten porok za pripravo kvalitetnih predpisov, brez nepotrebnih birokratskih ovir.

Ja, strinjam se tudi z ugotovitami, da se je ta aparat za tako majhno državo, kot je Slovenija, preveč razbohotil. A govoriti o tem, da je potrebno po volitvah število javnih uslužbencev prepoloviti, ni realno. Učinkovito zmanjšanje bi bilo doseženo že s spoštovanjem zaveze po 2% zmanjševanju števila javnih uslužbencev, ki bi ga lahko realizirali že z nenadomeščanjem tistih, ki odidejo v pokoj. Mimogrede: se še kdo spominja »javnega« prepira ministric Irme Pavlinič Krebs in Katarine Kresal? Ravno o tem je šla debata.

Strinjam  se tudi s tem, da sedanja organizacija ministrstev ni optimalna. To je bilo ugotovljeno že v dokumentu, ki ga je Zaresova ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs poslala na vlado konec maja 2011. Gradivo je naletelo na velik odpor in nepripravljenost, da se reforma javnega sektorja loti trenutna Vlada in tako pripravi vse potrebno do naslednjih rednih volitev, ki bi morale biti čez eno leto.

Zdaj – v volilni kampanji – večina strankarskih veljakov govori natančno o takem številu ministrstev (10), kot je na podlagi opravljenih analiz strokovnih služb predlagala »moja« ministrica.

Za končno odločitev o tem, koliko in katera ministrstva Slovenija potrebuje, je potrebna temeljita analiza in premislek o najbolj učinkoviti organizciji  procesov, ki jih dražav ain državljani potrebujejo. Tudi v gospodarstvu velja praksa, da pred vsako reorganizacijo opravijo predhodno analizo in na podlagi le-te opravijo ustrezne spremembe. Naj o teh odločitvah ne odloča le politika, ampak tudi stroka!

Po več kot desetih letih skrbnega prebiranja proračunskih dokumentov občine Škofja Loka ugotavljam, da se vedno znova srečujem z enimi in istimi pomisleki.

Proračunski dokumenti so še vedno odraz slabega planiranja. Nerealno, če že ne neresno, da  planiraš proračunske prihodke za leto 2012 za 50% višje, kot si jih predvidel v letu 2011. Taka rast prihodkov je planirana v predlogu proračuna naše občine. Ne morem namreč mimo vsakodnevnih informacije o zelo zahtevnem  stanju javnih financ – ne le v Sloveniji, ampak v celotni EU, da ne rečem v svetu. Čeprav se po naravi optimistka,  pri tako resnih dokumentih,  kot so proračuni, stavim na realnost. Tako planiranim prihodkom seveda sledijo tudi izredno povečani odhodki. Gre predvsem za investicijske projekte, financirane z evropskimi sredstvi. Na podlagi izkušenj iz preteklih let pri vodenju investicij, menim, da planiran obseg realizacije le-teh ni realen.

No pa sem že pri mojem drugem večnem pomisleku: načrtovanje in vodenje investicij. V Loki imamo kar nekaj šolskih primerov, kako se investicij ne sme voditi. Naj vas samo spomnim na enega od zadnjih – izgradnjo šprtne dvorane na Trati, kjer so dejanski stroški investicije (v višini cca 5,5 mio EUR) presegli ocenjeno vrednost za več kot trikrat. A to ni osamljen primer, tu je še Sokolski dom, obnova bazena v Centru slepih….A Škofja Loka pri tem žal ni osamljen primer – taka je tudi zgodba TEŠ 6, le da so zneski pri tej investiciji stokratniki investicij pri nas. Slabo načrtovane investicije pripeljejo do tega, da se poruši tudi načrt virov financiranja investicije, kar se seveda odraža tudi v proračunu. Ker proračunskih sredstev ni, mora investitor po kredit v banko.

Pa smo že pri mojem tretjem večnem pomisleku. Občina Škofja Loka je bila konec leta 2010 najbolj zadolžena občina na Gorenjskem ( z 9,7 mio EUR dolgoročnih kreditov je kar za 2,0 mio EUR prehitela bistveno večjo mestno občino Kranj), med vsemi slovenskimi »nemestnimi« občinami pa jo je prehitelo le še Krško. Še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da je prisoten trend naraščanja zadolženosti – konec leta 2009 je bila občina zadolžena 8,3 mio EUR, konec leta 2010 pa skupaj s kratkoročnimi krediti že 10,2 mio EUR. In povečanje zadolženosti je načrtovano tudi v letu 2012, a tokrat – povzeto po razlagi pripravljalcev predloga proračuna 2012 – »le« za 700.000,00 EUR. To pomeni, da bo znašal dolg na prebivalca že blizu 450 EUR.

Bi vi podprli tak proračun?

V petek in ponedeljek so vsa gospodinjstva v moji volilni enoti prejela moje predstavitveno pismo. Za mano je zdaj že toliko kilometrine s kandidaturami, da vem, da moram biti pripravljena tako na pohvalo (to ni tako težko sprejemati), kot tudi na kritiko. A pravzaprav sta obe dobrodošli, saj sta dokaz za to, da so me potencialni volilci opazili.
Tako sem kot odziv na pismo konec tedna prejela elektronsko sporočilo gospe iz okolice Loke. Okarala me je, da ji v spomladanskih mesecih nisem pomagala pri iskanju službe, pa čeprav sem bila na vplivnem položaju. In ker jaz nisem pomagala njej, zdaj tudi ona ne bo pomagala meni s svojim glasom.
V odgovoru sem  vljudno pojasnila, da sem vedno  po svojih najboljših močeh pripravljena pomagati ljudem, ki so v stiski. A vedno le v okviru zakonskih možnosti. In da za to nisem nikoli izkoriščala položaja in ga tudi v bodoče ne bom.
Ne pričakujem, da bi gospa spremenila svoje stališče, a vsako odločitev volilcev spoštujem.

Nedeljo sem posvetila družini. Zjutraj sem bila najprej avtoprevoznica, nato pa navijačica. Naj pojasnim. Nekaj staršev nas je peljalo mlade zagnane loške rokometaše (med njimi je zdaj že šesto leto tudi moj Jan) na tekmo s Slovanom na Kodeljevo. Po zaspanem prvem polčasu je sledil mnogo bolj razburljiv in uspešen drugi polčas, v katerem smo sse mnogo bolje izkazali tudi starši – navijači. Zmagali smo z lepim rezultatom (9 golov prednosti). Bravo naši!

Prva sobota kampanije mi je minila kot bi mignil – cel dan v akciji.
Začelo se je z razvozom pošte, namenjene vsem gospodinjstvom po Selški dolini (pisma so bila od Katje, da ne bo pomote). Temu je sledila akcija doma – tipična sobotna opravila od pranja perila in kuhanja kosila (imeli smo še enega dodatnega abonenta – nečaka Tomaža, ki smo ga bili zelo veseli). Prav Tomaž je bil potem izbran za varuško, predvsem Vidu, Jan je tako ali tako že samostojem. Moje popoldne so popestrila številna srečanja z volilci. V teh neposrednih stikih čutim, da so ljudje polni nezaupanja, a kljub temu se ne morem pritoževati.
Na to je prišel na vrsto težko pričakovan zaključek dneva – martinovanje. Mihela se je izkazala kot odlična kuharica. Seveda sem preveč jedla, tako da se nekaj naslednjih dni raje ne bom tehtala, da ne bom slabe volje. Bilo je zelo prijetno in neizmerno smo se zabavali ob prebiranju odlomkov iz zvezka, ki ga je s sabo prinesla Martina. Šlo je za kroniko s taborjenja na Kolpi, ne boste verjeli – iz leta 1979, ki jo je skrbno pisal Gregor Murn.

Veselim se sobotnega martinovanja. Za spremembo ne bom šefice kuhinje. Tokrat se je izkazala Mihela in naju z Martino povabila na martinovanje v Puštal. Tako bomo po več kot dvajsetih letih skupaj spet triperesna deteljica (z nekaj dodatnimi pereščki, kot sta na primer Jan in Vid). Super – ne veselim se torej le kulinaričnih užitkov, predvsem se veselim dobre družbe, v kateri  se vedno nasmejem do solz.

A ne morem iz svoje kože – čimprej moram Miheli sporočiti, da imam sladico (rahlo čokoladno torto) že pripravljeno.

Ob dnevnem spremljanju medijskega poročanja o prihajajočih predčasnih volitvah v Državni zbor in spremljanju oddaj, kot so Slakovi Pogledi Slovenije, postajam vedno bolj slabe volje. Zdi se mi namreč, da želijo biti novinarji predvsem jasnovidci, saj so vsi komentarji in razprave predvsem namenjeni napovedovanju volilnega izida. Zanimajo se le za bodoče mandatarje, čeprav bodo volivke in volivci izbirali 90 članov zakonodajnega telesa. Čisto premalo časa in prostora je namenjenega predstavitvam programov in  vsebinskim analizam le-teh. Tak odnos do volivcev se mi zdi podcenjujoč.
Kljub temu, da za volitve v Državni zbor s Sloveniji še vedno uporabljamo dokaj nenavadno verzijo proporcionalnega volilnega sistema (moja bivša ministirci žal ni uspela s predlogom novega zakona o volitvah v državni zbor, ki bi v večji meri omogočil volilcem, da izbirajo svoje kandidate), se s tem ne obremenjujem. Moj namen je samo eden – prepričati čim več volilcev, da  v množici kandidatov  zaslužim njihov glas.
In če se izrazim v nekoliko bolj športnem žargonu. Ena dirka mi bo prinesla tri pomembne rezultate.
1.    Zbrani glasovi bodo pomagali  stranki, da pride v parlament.
2.    Doseči želim čim boljši rezultat med Zaresovci na Gorenjskem.
3.    V Škofji Loki želim čim uspešneje konkurirati ostalim kandidatom.
Zato se bom v kampaniji potrudila, da čim več volilcev v Škofji Loki prepričam, da sem oseba, ki je vredna njihovega zaupanja, ki ne postavlja v ospredje svojih osebnih interesov in ki v funkciji poslanca ne bo pozabila, kje je bila izvoljena.
Upam, da tisti, ki me poznajo, to vedo. Zdaj  moram o tem prepričati še ostale!

S Katjo sva se včeraj udeležili skupne predstavitve kandidatov stranke Zares. Za dobrodošlico sva v roke dobili cvet – oranžno gerbero.
Gorenjski Zaresovci smo se hitro našli skupaj in zasedli “položaje”. V sproščenem klepetu smo drug drugega spodbujali in pri tem pozabili, da smo si na nek način tekmeci – a o tem kaj več kdaj drugič.
Srečala sem vrsto starih znancev, razveselilo pa me je tudi veliko število novih obrazov. Program je bil kratek in ob skupinskem fotografiranju nam je za zaključek Darja Radić (ki je tudi ena od kandidatk na Gorenjskem,in sicer na jesenicah in v Kranju) povedal svojo izkušnjo.
In sicer: dva sovaščana sta jo po prejemu njenega osebnega pisma, v katerem je napovedala svojo kandidaturo, ustavila na cesti in ji povedala, da šele po prejemu njenega pisma vesta, komu bosta na predčasnih volitvah v množici kandidatov dala svoj glas. Jasno – Darji!

Se moram malo pohvaliti. Prvi odzivi na moje uvodno pismo so pozitivni. Zagnana soseda me je poklicala in povprašala, kam in kdaj naj pride podpisati za mojo kandidaturo. Tokrat to ni bilo potrebno, saj sem kandidatka na listi stranke Zares. Za mojo odločitev, da kandidiram, mi je čestitala bivša sodelavka. Mojo napoved kandidature je podprlo kar nekaj mojih prijatejev na Facebooku. In moji dve stari prijateljici (tu ne mislim na naše EMŠO-je, ampak na trajanje našega prijateljstva) Martina in Mihela sta mi ponudili pomoč in mi bosta prišli pomagat »pakirat« mojo naslednjo pošiljko. Seveda ne smem pozabiti na moje loške Zaresovce, saj so prav oni glavni »krivci« za mojo kandidaturo.

Danes popoldne me torej čaka sodelovanje na predstavitvi kandidatov in kandidatk Zaresa, nato pa večerna delovna akcija. Se že veselim!

Svojo – zdaj že tretjo kampanijo – sem začela nekoliko drugače. Začela sem jo s kondicijskimi pripravami. Da ne bo pomote – nisem hodila v fitnes, na maraton ali kaj podobnega. Tisti, ki me nekoliko bolje poznate, veste, da to skoraj ni mogoče, a ne?

Dva dni pred začetkom volilne kampanije sem odšla v Pariz. Da je šlo za prave kondicijske priprave, naj navedem nekaj podatkov:
-    16 ur vožnje z avtobusom – v eno smer,
-    skupina sestavljena iz 64 potnikov s povprečno starostjo okoli 16 let,
-    v štirih dneh smo v posteljah spali 2-krat,
-    več urni pohod po pokopališču Pere-Lachaise – od grobov Jimma Morrisona,  Edith Piaf,  Bizeta, Prousta, Balzaca, Moliera, Oskarja Wilda . . . ,
-    hitrih – uro in pol trajajočih obiskov Louvra in Versaillesa
-    in še bi lahko naštevala.

Da ne bo pomote: bilo je super, vse čestitke učiteljici Tanji (ki ji je pomagala učiteljica Tatjana) in Gregorju iz agencije EOL.

Zdaj pa so pred mano novi izzivi, ki se jim bom predala s polno paro, ko bodo minile bolečine v križu!

Zares sem se spet odločila, da se podam v volilno kampanijo. Tretjič. Čeprav v nobeni od prejšnih dveh nisem bila formalna zmagovalka, sem se po volitvah zmeraj počutila tako – deležna sem bila velike podpore, deležna številnih pohval in vzpodbud, bila sem zadovoljna.

Moram si priznati, da sem politik. Kljub temu, da to dandanes ni ravno visoko vrednoteno početje. Spet sem v tekmi za poslanko državnega zbora, ker si želim aktivno zastopati interese ljudi v zakonodajnem procesu. Ne bom se opravičevala za to trditev, saj menim, da imam za to zadosti znanja in izkušenj.

Ostajam pri socialno – liberalni stranki, saj mi je program pisan na kožo: sem za odgovorno ekonomijo, ki ne bo prinašala dobička le peščici, ampak bo zagotavljala trajnostni in družbeni razvoj, sem za dohodninsko razbremenitev srednjega razreda in višjo obdavčitev najbogatejših, sem za ustavne spremembe, ki bodo preprečile nadaljne zlorabe referendumov, sem za spodbujanje socialnega podjetništva in solastništva zaposlenih . . .

Ostajam Tina, kot jo poznate. Še vedno mi veliko pomeni poštenje in občutek za sočloveka. Verjamem v to, kar počnem in si prizadevam za lepo (ne lepšo) prihodnost mojih otrok, prijateljev, znancev,  sosedov, sodelavcev,… ljudi.

Torej zares ostajam ZARES!