Tina Teržan

Zase bi težko rekla, da sem popolna novinka v politiki. Pravzaprav začetki mojega sodelovanja v politiki segajo že v daljo jesen leta 1998. Takrat je bil moj prvorojenec star približno pol leta in »vozičkanje« me je začelo že rahlo dolgočasiti. No in v takem stanju duha me je našel Gorazd Krajnik s povabilom, če grem na listo za občinski svet. Če povem po pravici, pojma nisem imela, kaj to pomeni. A ker me je zanimalo, kdo in kako odloča o Škofji Loki, sem se v tem delu našla. Zame je bil pomemben podatek tudi to, da sem bila vedno aktivna v takih skupinah ljudi, v katerih sem bila prepričana, da je možno in dopustno imeti ločeno mnenje, še zlasti, če je podkrepljeno z argumenti. Potem se je moja politična kariera (čeprav mi je ta beseda zoprna) nekako razvijala sama po sebi. Nekoliko prednosti sem imela tudi zato, ker sem ženska, teh pa v politiki manjka. Tako sem v iztekajočem mandatu skoraj dve leti opravljala funkcijo državne sekretarke – funkcijo, ki je vezana na ministra in je politična. A vedno in kadarkoli sem se ukvarjala s kako temo, sem vedno imela pred sabo cilj, da je potrebno stvari urediti in to tako, da bo dobro za ljudi, za državo.
In zato ne razumem. Ne razumem, kako se ljudje, ki imajo polna usta zaskrbljenosti za našo bodočnost, ne odzovejo povabilu na pomemben sestanek (lahko bi rekli državotvoren),  ker jim ne ustreza kraj sestanka. Pa čeprav je mesto sestanka od njihovega delovnega mesta oddaljeno nekaj korakov in so normalno pokretni.
Se komu res zdi, da je zdaj primeren čas za tako razkazovanje mišic?