Tina Teržan

Preživela sem prekrasen večer. Štiri osnovnošolske sošolke (Alenka, Breda, Martina in moja »malenkost«) smo se v duhu decembrskih praznovanj odpravile na Kreslinov koncert v CD. Zasluge za karte ima Breda, zasluge za srečno vožnjo Alenka.
Več kot tri ure koncerta Vlada Kreslina z gosti so mi minile prehitro. Besedila pesmi so me prevzela z močno aktualnostjo (Letos bo huda jesen, Poj mi pesem, …), glasba mi je ogrela srce (in dlani). Nastopajoče smo gledale s ptičje perspektive (2. balkon desno), kar je prispevalo k naši doživeti interpretaciji pesmi »Od višine se zvrti«. Pa tudi sicer smo aktivno sodelovale – Martina je ugotovila, da bova prihodnje leto verjetno angažirani kot »back« vokalistki.
Glasbenemu užitku je sledil še kratek sprehod po – žal  po deževni – Ljubljani do Tromostovja  in obvezen kuhanček. Pa veliko obujanja spominov, smeha in priznam – tudi malo opravljanja. Tisti, ki se vam je včeraj kolcalo, to tako ali tako veste.

No, pa je leto spet naokoli. Minilo mi je kot blisk. Ni še čas za letno inventuro, ta pride na vrsto 31.12. Lahko pa naredim inventuro po prvem decembrskem tednu.Iz leta v leto ugotavljam, da se novoletna evforija začne vedno bolj zgodaj. Počasi me začenja skrbeti, da bodo mesta in izložbe okrasili že avgusta – ko bom prišla z dopusta. Seveda pa to vpliva tudi na vzdušje doma in v službi. Moja sinova sta dedku Mrazu pisala že v novembru in težko bi rekla, da iz njunih pisem veje skromnost. A z združenimi močmi babice in tete Mete upam, da bodo pričakovanja izpolnjena. Moram se pohvaliti, da sem letos poskrbela za svoj duševni mir v zadnjih decembrskih dneh, saj imam že skoraj vsa darila (ki jih bodo prišli iskat palčki dedka Mraza), da jih bo lahko prinesel dedek Mraz tradicionalno na zadnji dan leta.

Prvi teden sem imela že tudi prvi dve novoletni srečanji – no, veliko več jih niti ne pričakujem. Torkovo popoldne sem preživela z nekdanjimi sodelavci oddelka za analize iz NLB, četrtkovo popolnde pa v družbi svojih sedanjih sodelavcev. Udeležba je bila v obeh primerih zelo dobra, hrana tudi. Zlasti v četrtek smo se mastili s pohanimi piškami v gostilni Pr’ Košir v Tacnu. Bilo je prijetno, a nekaj me pri vsem skupaj moti. V obeh primerih sem bila doma že pred osmo uro – zvečer, ne zjutraj, da ne bo pomote. In v obeh primerih sem odšla domov med prvimi. Resno sem zaskrbljena sama zase.

No ja, se bom vzela v roke in skušala popraviti slab vtis – prvič že v sredo, ko bomo v duhu novoletnega praznovanja štiri osnovnošolske sošolke obiskale Kreslinov koncet v Cankarjevem domu. In verjamem, da bo še kaka priložnost v decembru, da ovržem hipotezo, da pač prihajam v leta, ko sem mi ne da več. Nočem pristati na stereotip : »Ah – te leta!«, mi je bolj všeč v verziji: »Teleta!«

Zase bi težko rekla, da sem popolna novinka v politiki. Pravzaprav začetki mojega sodelovanja v politiki segajo že v daljo jesen leta 1998. Takrat je bil moj prvorojenec star približno pol leta in »vozičkanje« me je začelo že rahlo dolgočasiti. No in v takem stanju duha me je našel Gorazd Krajnik s povabilom, če grem na listo za občinski svet. Če povem po pravici, pojma nisem imela, kaj to pomeni. A ker me je zanimalo, kdo in kako odloča o Škofji Loki, sem se v tem delu našla. Zame je bil pomemben podatek tudi to, da sem bila vedno aktivna v takih skupinah ljudi, v katerih sem bila prepričana, da je možno in dopustno imeti ločeno mnenje, še zlasti, če je podkrepljeno z argumenti. Potem se je moja politična kariera (čeprav mi je ta beseda zoprna) nekako razvijala sama po sebi. Nekoliko prednosti sem imela tudi zato, ker sem ženska, teh pa v politiki manjka. Tako sem v iztekajočem mandatu skoraj dve leti opravljala funkcijo državne sekretarke – funkcijo, ki je vezana na ministra in je politična. A vedno in kadarkoli sem se ukvarjala s kako temo, sem vedno imela pred sabo cilj, da je potrebno stvari urediti in to tako, da bo dobro za ljudi, za državo.
In zato ne razumem. Ne razumem, kako se ljudje, ki imajo polna usta zaskrbljenosti za našo bodočnost, ne odzovejo povabilu na pomemben sestanek (lahko bi rekli državotvoren),  ker jim ne ustreza kraj sestanka. Pa čeprav je mesto sestanka od njihovega delovnega mesta oddaljeno nekaj korakov in so normalno pokretni.
Se komu res zdi, da je zdaj primeren čas za tako razkazovanje mišic?

Vsem, ki ste me na predčasnih volitvah za Državni zbor podprli – iskrena hvala.

Rezultati so znani. So presenetljivi, zlasti na prvih mestih. Pred zmagovalci je težka naloga. Upam in želim, da jim bo uspelo.

Žal, stranke Zares ne bo v parlamentu – prepričana sem, da bi bil naš duh opozarjanja na nepravilnosti koristen. Tako pa nas ta naloga čaka kot izven parlamentarno stranko. In tudi to bomo vzeli zelo resno in odgovorno.

Po štirih tednih dodatnih aktivnosti sem se ta vikend 100% na razpolago v vlogi mame. To seveda pomeni, da dirkam po hiši s perilom, kuham jedi s preveč horesterola (krvavice, lazanja…) in predvsem bdim nad kakovostjo preživljanja prostega časa mojih sinov.Nisem čisto prepričana, da to moje družinske člane najbolj osrečuje.

Za mojega najstnika to namreč pomeni, da sem natančno preučila vse njegove šolske obveznosti za prihodnji teden. Tako mu zdaj – po njegovem mnjenju – ves čas težim. Da bi se malo odkupila, sem šla včeraj z njim v Kino Sora gledat Tintinove pustolovščine. No ja – film ni ravno primeren za mojo starostno skupino.
Vid je spet v boljšem položaju. Zanj to, da sem več doma, pomeni predvsem, da se ima možnost več »crkljati«.

Nedeljski večer ne bo čisto običajen, saj bomo vsi čakali na izid volitev. Veselim se ga že, saj ga bom preživela v dobri družbi ljudi, ki so mi vedno pripravljeni pomagati!

Gospo Polonco Jeseničnik sem prvič srečala pred štiridesetimi leti. Ko sta mi manjkali zgornji enki, ko sem nosila dva repka in so bile v modi črtaste hlače na zvonec. Bila je namreč moja t’ršica  v prvem razredu osnovne šole.

Včeraj sem jo po dolgem času spet srečala. Ker Osnovna šola Škofja Loka-Mesto letos praznuje okroglo obletnico, je imel moj osmošolec še z dvema sošolcema nalogo, da pripravijo članek o šoli nekoč. Domislili so se intervjuja s kakim starejšim učiteljem. Ker se je moji mami zdelo neprimerno, da je to ona, se je za intervju dogovorila z mojo prvo t’ršico. Tako sem tri mlade žurnaliste peljala  h ga. Jeseničnik. Veseli sva bili ponovnega snidenja, na hitro sva izmenjali nekaj spominov na to skoraj polstoletno zgodovino, nato pa sem fante pustila pri njej. Po skoraj dveh urah dveh urah so se fantje vrnili k nam in bili z razgovorom zelo zadovoljni. Odgovore morajo sicer še  urediti, bili so deležni velike pozornosti in dobili so veliko zanimivih informacij.

Hvala t’ršica za nekoč in za danes!

To pisanje Pavla Gantarja pa moram res priporočiti v branje:

Pustite se presenetiti – bodite del presenečenja.

Tako. Danes sem imela še kratko radijsko predstavitev in s tem končala kampanjo.
Za danes popoldne sem v Krčmi pri Miholu ob pol šestih dogovorjena s par prijateljicami in prijatelji, da se dobimo na kavi. Če si dobre volje, se nam lahko pridružiš. Sitnobe pa naj ostanejo doma.

Edino soočenje, ki sem se ga udeležila v moji tokratni kampaniji, je potekalo na Radiu Sora. Radio je bil odprt za vse kandidate, zaradi velikega števila pa so soočenje pripravili v dveh delih. Lepo in korektno, Bravo za Radio Sora!
Sama sem imela priložnost predstaviti se s še tremi kandidati in eno kandidatko. Nekaterim se je nekoliko poznalo, da imajo manj kilometrine v javnem nastopanju, a kljub temu so nalogo korektno upravili. Negativen vtis pa mi je pustil kandidat SDS, ki je bil v svojih izvajanjih na trenutke do mene, kot predstavnice ene od strank, ki je sodelovala v odhajajoč vladi, prav popadljiv.
To me je nekoliko presenetilo, saj sem pričakovala, da sem na soočenju kandidatov, ki predstavljamo svoje prioritete za naprej, kar sem mu tudi povedala. Po oddaji me je razmislek o njegovi »krvoločnost« popolnoma potolažil. Saj veste – tudi zver, ki se čuti ogroženo, je napadalna.

Pa še to: brez skrbi, v Sloveniji bo še vedno tudi modro nebo in sonce, ne glede na to, kako boste glasovali v nedeljo.

Volitve so pred vrati, samo še nekajkrat spat. Kandidatke in kandidati bomo do takrat že naredili, kar smo. Pred volilci pa je težka naloga.

V Škofji Loki (pa tudi drugje po Sloveniji) se bodo morali znajti iz dolgih seznamov imen kandidatov, ki jih imamo na izbiro. Nekatera imena poznamo po dobrih in slabih izkušnjah iz preteklosti, nekatera imena so popolnoma nova in nekatera od teh (naj mi bo dovoljeno malo lokal patriotizma) prihajajo iz drugih krajev Slovenije in so nam neznanka.

V številnih srečanjih z volilci v zadnjih tednih ugotavljam, da zaradi načina poročanja medijev marsikdo ne ve več natančno, kaj bo volil. Predsednika vlade? Poslanca?
Torej: v nedeljo bomo volili poslance in sicer 88 (in še 2) članov najvišjega zakonodajnega telesa, Državnega zbora. Kandidata za predsednika vlade predlaga predsednik republike, izvoli pa ga Državni zbor. V naših predpisih ni nikjer zapisano, da mora biti predsednik vlade prav eden od predsednikov/predsednic strank.

Torej – v Škofji Loki – 8. volilnem okraju 1. volilne enote, imamo možnost izbire kar med sedemnajstimi imeni. Seveda moram zaključiti malo navijaško:

Da bi moj glas odločal v parlamentu, ne pozabite na volitvah obkrožiti 4!

Pripadam generaciji, ki se še dobro spomni, da smo v naši nekdanji državi Jugoslaviji v teh dneh praznovali Dan republike. To sta bila v prvi vrsti dva dela/šole prosta dneva. Ko brskam po spominu, se še najbolj spomnim tega praznika pred dvaindvajsetimi leti. Z družbo smo načrtovali kratke počitnice v Lovranu pri Opatiji. En dan pred odhodom sem dobila obvestilo, da imam prvi delovni dan po praznikih – zagovor diplome. Lahko si samo mislite, kako so mi »pokvarili« praznike. Namesto, da bi pred odhodom razmišljala o garderobi, sem pakirala knjige, namesto, da bi se sprehajala po znani sprehajalni poti v Lovranu, sem v hotelski sobi besno ponavljala snov – a se je splačalo. 5.12.1989 sem uspešno diplomirala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

Na medmrežju (npr. v Delu in v Dnevniku) sem zasledila članke o poročilo nizozemskih neodvisnih strokovnjakov iz CE Delft. Ti so ugotovili, da investicija v izgradnjo TEŠ 6 ekonomsko ni upravičena. Nekateri pomembni vhodni parametri za potrebe izdelave investicijskega programa so bili očitno neustrezni, oziroma nepravilni.
Cena velenjskega premoga je bila ocenjena prenizko, investicijski program temelji na neutemeljeni predpostavki, da bo učinkovitost izkopa lignita naraščala, podcenjeni so tudi stroški onesnaževanja s CO2. Korekcija vseh prarametrov je strokovnjake pripeljala do ugotovitve, da stopnja donosnosti projekta pade najmanj pod 7%, ob upoštevanju vseh tveganj celo do 5,1 %. Pogoj za pridobitev državnega poroštva pa je stopnja donosnosti vsaj 9%.

Še ena potrditev, da pri opozorilih Zares ni šlo za nikakršen »Oranžni tsunami«. Očitno gre pri TEŠ 6 za ugrabitev države.